»Izjemno sem ponosna, da imamo oddajo, kot je NaGlas! na naši televiziji. Izjemno pomembno je to, da oddajo ustvarjajo novinarke, katerih materni jezik je jezik republik nekdanje Jugoslavije. In da mi to slišimo vedno znova, da nas opomni. To se mi zdi nekaj, kar javni servis mora imeti.«

»Vsakič znova presenetijo z izbiro gosta. Mogoče si slišal zanj mogoče ne, ga pa spoznaš. Odlični ljudje – talentirani, nadarjeni, delovni. Slovenija ima izredne ljudi, ampak ima tudi prišleke, ki so se integrirali in so odlični.«

»Če se ne motim, smo začeli februarja, mene pa so doleteli izbrisani. Pripravljala sem prispevek o predstavi Oliverja Frljića, ki je v gledališču v Kranju ustvaril predstavo o izbrisanih. Prispevek je bil dolg kar štiri minute. Mislim, da nikoli pozneje nisem pripravila tako dolgega prispevka!«

»Vseeno zmorem.«

»Rojen sem v Bosni, živel sem na Hrvaškem, tam mi niso hoteli dati njihove slavne domovnice, zato sem moral prekiniti študij. Nisem mogel delati. Norveška je bila, ne bom rekel naključje, ampak edina izbira, edina država, kamor sem v tistem trenutku lahko šel.«

»Od 70 do 80 odstotkov kupcev mojih knjig predstavljajo ženske. Moja nekdanja žena je rekla, da so moji bralci ženske, hipsterji in geji. Jaz bi dodal še ljudi, ki – tako kot jaz – živijo nomadsko življenje. Zelo veliko jih je, ki iščejo svojo identiteto oz. jo najdejo na več različnih krajih.«

»Od takrat je to moja najljubša sladica, čeprav imam sladkorno bolezen.«

»Kolikor bližje ste srednjemu razredu, toliko manj ste izpostavljeni tovrstnemu nasilju, strukturnemu ali neposrednemu. Takrat ste tudi veliko lažje razsvetljeni in strpni. Ko pa se spuščate po družbeni lestvici, ljudje vedno bolj ogrožajo drug drugega.«

»To je bila torej njena odločitev, kar moram kot direktor sprejeti na znanje.«